Župnija sv. Marjete Dol pri Ljubljani

2. VELIKONOČNA NEDELJA, 7. april
MIR VAM BODI! Jn (20, 19-31) »IN, KER SI ME VIDEL…«
Drugo velikonočno nedeljo srečamo v evangeliju zavetnika današnjega časa, dvomljivca apostola Tomaža. Kljub temu da pozna svoje prijatelje apostole do skrajnih meja, jim ob pripovedi o vstalem Jezusu ne more verjeti. Kako nam je podoben! Svojim prijateljem in končno Jezusu postavlja pogoje za sprejem resnice o vstajenju. Zahteva dotik njegovega telesa, njegovih ran in prebodene srčne strani. Brez izpolnitve teh pogojev ne bo veroval. In ko se zgodi, Tomaž opusti željo in misel po izkustvenem preverjanju.
Z birmanci smo se pogovarjali o Tomaževih dvomih in pogojih. Tudi sami imajo veliko vprašanj, na katere smo skušali odgovoriti. Precej časa so potrebovali, da so dojeli, da človek brez vere ne more živeti. Resna bolečina človeka pripravi na obisk zdravnika. Tu dobi recept in v lekarni zdravilo. Človek mora verjeti, da je zdravnik pravilno ugotovil bolezen, da mu je predpisal ustrezno zdravljenje, da mu je lekarnar izdal pravo zdravilo. Verni ljudje verjamemo dogodkom zgodovine, ki jih nihče ne more ovreči. Vsem je jasno, da se je po Veliki noči tiste pomladi leta 33 porodila v Jeruzalemu nova vera z imenom krščanstvo. In ta vera je danes živa na vseh celinah sveta. Ta vera danes navdihuje mnoge, da ne obupajo. Ta vera prinaša mir in veselje srca. Na nas pa je, da to sprejmemo ali gremo mimo. Do sedaj še ni nihče ponudil kaj boljšega. Torej???

VELIKONOČNA SVEČA
Pri velikonočni vigiliji se spominjamo noči, v kateri je Kristus premagal smrt in nas odrešil. To je najpomembnejši in tudi vesel dogodek v človeški zgodovini. Samo tisti, ki ima odgovor na vprašanje smrti, ima svobodno življenje. Tega se veseli vse stvarstvo. Pri nas ritem narave potrjuje to veselje. Prej navidezno mrtva narava oživi in začne novo življenje. To veselje posebej opeva velikonočna hvalnica sveči, ki je simbol vstalega Kristusa. Kakor sveča sveti v temi, tako Kristus razsvetljuje življenjsko pot številni množici, ki vanj veruje. In kakor se sveča do konca použiva, tako Kristusa njegova ljubezen pripelje prav na križ, kjer se daruje za vse ljudi. Kakor sveča dogori in ugasne, tako je ugasnilo Kristusovo življenje na križu – po volji Očeta in za rešitev vseh ljudi. Tudi mi kristjani naj bi bili luč, ki sveti v temi. Naša toplota naj bi ogrela tiste, ki iščejo v življenju dobroto in lepoto, pa je ne najdejo med tistimi, ki razen sebe in svojih koristi ne vidijo nikogar. Svetloba naše vere naj bi pritegnila tiste, ki ne poznajo Boga, in jim pokazala pot k njemu.
Kakor umira sveča, ki služi ljudem, tako naj kristjani širimo v svojo okolico svetlobo upanja in toploto ljubezni, pa čeprav ob tem naše življenje dogoreva kot sveča. Samo tako bomo lahko upravičeno rekli, da smo Kristusovi učenci in da hodimo po njegovi poti.
V Tomaževi osebnosti lahko vidimo, kako vera v vstajenje raste skozi vse dvome. Razmišljanja je vreden tudi podatek, da Tomaža ni bilo med apostoli, ko se jim je Jezus prvič prikazal. Njemu se je verjetno na Kalvariji zrušila zgradba vere. Toliko lepega je doživel ob Jezusu, toliko čudežev toliko čudovitega pouka skozi zgodbe in prilike. Sedaj pa? Tomaž beži, sam ne ve kam. Ko zapusti zbor apostolov, doživi novo spoznanje. Sam je. Hudo mu je. Nikogar nima, da bi mu zaupal bolečino. Za vse nas velikokrat skozi zgodovino potrjen podatek. Krščanstvo je vera skupnosti. In za Tomaža je usoden korak, ko zapusti apostolski zbor. Ob tem spoznanju se vrne nazaj in tu doživi novo presenečenje in rešitev.
To se ponavlja skozi vso zgodovino. Kristjan, ki se zapre vase, ne bo dolgo ohranil vere. Kdor neha hoditi v cerkev, bo kmalu obstal na kavču samozadostnosti, užitkov in lenobe. V tem položaju pa ga kmalu obišče nezadovoljstvo, osamljenost, kritika in vedno manjši krog ljudi, ki ga obiskujejo.
Epidemija korone je številne ljudi, tudi naše farane, prizemljila doma. Številni so podlegli sedmemu poglavitnemu grehu. Ne da se jim. Nekateri opravičujejo to stanje tudi z grehi Cerkve in družbe, v kateri živijo. Vsi ti so potrebni odrešenja in nove pomladi v duhovno življenje. Vsi duhovno zdravi in živi kristjani smo jim dolžni pomagati najti pot v župnijsko cerkev in farno skupnost. Preprosto povejte jim, da jih pogrešamo. Želimo jim, da doživljajo lepote življenja kristjana, nedeljsko bogoslužje, praznike in slovesnosti.

BIRMA – VELIKONOČNI PONEDELJEK, 1. april
Nekoliko nenavaden dan pa vendar za našo župnijo velik praznik. Kar 62 birmank in birmancev se je dve leti pripravljalo na podelitev darov Svetega Duha, ki so ga prejeli po rokah ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta. Z birmanci, starši in botri se je srečal že v petek, 22. marca. Namesto nekdaj malo bolečega spraševanja je imel po kratki predstavitvi birmancev, ki so mu povedali, kako so se pripravljali na birmo pri verouku  in potem v birmanskih skupinah, prijeten nagovor za vse. Nato se je srečal še z župnijskimi sodelavci, ki so bili zadovoljni z nagovorom in nadškofovim poslušanjem tudi težav v župniji. Na dan slovesnosti so se pevci Komornega zbora sv. Marjete izredno potrudili za lepo obhajanje bogoslužja. Hvala in Bog povrni.

ZAHVALA
Letošnja birma je bila kljub nekoliko nenavadnemu dnevu in vremenu zelo lepa. Lepa predvsem po zaslugi vseh sodelujočih. Najprej zahvala birmankam in birmancem, ki so vsak po svoji zmožnosti in spoznanju lepo sodelovali. Tu moramo upoštevati različnosti vsakega od nas, vsak nima in ne zmore vsega. Vsi pa zmoremo vse. Meni osebno je najvažnejša želja prejemnika zakramenta. Osebno trdim, da nobenega ne poznam, ki ne bi želel prejeti birme. V vseh letih duhovniške službe vem samo za en tak primer, pa ne v naši župniji, za katerega so bili vzrok porušeni odnosi v družini. Tega fanta sem spremljal in je pred poroko prišel k meni, da sem mu napisal potrdilo za vreden prejem zakramenta. Sedaj je dober mož in oče in povprečni kristjan. Malo je popolnih. Starši naših birmancev ste se prav tako po svojih močeh in spoznanjih trudili, zato vam gre zahvala in pohvala.
Veliko vlogo so imeli animatorji, ki so se srečevali z birmanci. Pogosto razočarani, ker ni bilo toliko odziva, kot ste želeli. Verjemite, da setev dobrega semena v duše teh otrok ni bila zaman. Hvala, hvala vam. S težavo pa vendar z zaupanjem že sedaj vabim stare in nove animatorje s katerimi bomo začeli v jeseni. Hvala vsem sodelavcem od zvonika, kora pa do zakristije. Hvala g. nadškofu, g. tajniku in g. Pavletu Novaku. Pojdimo na krilih svetega Duha naprej.