Župnija sv. Marjete Dol pri Ljubljani

VSI SVETI - 1. november
Praznik vseh svetih je praznik zmagujoče Cerkve, ki je na edinstven način združena s Cerkvijo na zemlji, ki še potuje v večno domovino. Danes je praznik upanja, nepregledna množica naših bratov in sester, ki predstavlja izvoljene iz božjega ljudstva in nam postavlja pred oči pravi cilj za katerega je vredno živeti. Svetniki so naši prijatelji, vzorniki in priprošnjiki. Njihova zvesta navzočnost nas varuje in opogumlja. Vsak od nas ima svojega zavetnika v nebesih. Ali se mu priporočamo? Ali verujemo, da so naši starši, prijatelji v nebesih?  Ali se jim priporočamo? Vsi, ki so že dosegli srečo večnega življenja imajo možnost prositi za nas.
Praznik vseh svetih je na neki način  največji slovenski praznik, ki ga  praznujemo vsi na sebi lasten način. Ta dan se zbere na naših pokopališčih nepregledna množica ljudi vseh starosti, ki ob spominu na rajne podoživlja minljivost življenja in slutnjo večnosti. Vsak postavljeni spomenik je zunanje znamenje vere v resnico življenja po smrti. Sicer, zakaj bi postavljali spomenike in obiskovali grobove? Slutnja večnosti!
Ob obisku grobov prihaja do izraza naša hvaležnost do tega kar so nam zapustili naši predniki v duhovni in materialni obliki. Naši starši, ki so nas sprejeli, vzgojili in opremili z izobrazbo, v moči katere opravljamo svoj poklic in pridobivamo dobrine potrebne za življenje. Za njimi naši bratje in sestre, pa naši sorodniki in še in še. V spomin se vračajo naši kulturni delavci, naši borci za svobodo, naši učitelji in narodni voditelji. Tu na pokopališču doživljamo resnico, ki jo je izrazil pesnik Župančič v verzu: "Življenja nisi sam gospod, pripravi se, pospravi vse, ne veš kdaj treba bo na pot!"

VERNE DUŠE - 2. november
Letos je na nedeljo. Vabijo nas k molitvi za rajne. Vsi smo še pod vtisom praznika Vseh svetnikov. Zato bomo toliko lažje doživljali spomine na naše drage, ki so odšli s tega sveta  potem, ko so izpolnili svoje poslanstvo na zemlji. Spominjamo se naših pokojnih bratov in sester, a ne z žalostjo, kakršna nas navdaja ob misli na tiste, ki smo jih za vselej zgubili, tu na zemlji ampak s trdnim upanjem, da je vsakdo, ki v življenju zaupa v Kristusa, poklican z njim v  življenje. Danes premišljujemo o smrti  v velikonočni luči, v luči Jezusove smrti in vstajenja, ki sta temelj našega upanja  v vstajenje in večno življenje.

ENAKOST PO SMRTI
General Charles de Gaulle (1890-1970) predsednik pete francoske republike je imel tri otroke: sina Filipa ter hčerki Elizabeto in Ano. Ana je bila od rojstva duševno prizadeta, ker je njena mati med nosečnostjo doživela prometno nesrečo. Za Ano je bil ponosni general in ugledni politik samo oče: plesal je z njo, ji prepeval narodne pesmi in ji pustil, da se je igrala z njegovo generalsko čepico. Malo pred svojim dvajsetim letom je Ana umrla za pljučnico. Ob njenem odprtem grobu, je de Gaulle po kratkem molku in v solzah prijel svojo ženo Yvonne za roko in ji rekel: »Pojdiva. Zdaj je taka kot so vsi drugi.«