Župnija sv. Marjete Dol pri Ljubljani

ZLATA MAŠA
V istem času, kot pred 50 leti v ljubljanski stolnici, ko nam je nadškof dr. Jožef Pogačnik podelil mašniško posvečenje, bom stal pred oltarjem župnijske cerkve svete Marjete Antiohijske in daroval Bogu zahvalno sveto mašo za 50 let službe Kristusu in Cerkvi.
Ko gledam življenje iz 50-letne časovne oddaljenosti, iskreno rečem, da je življenje čudovita avantura z neznanko pred nami in izkušnjami za nami. Vse je en sam velik božji dar.
Dar je življenje, podarjeno brez naše volje in privolitve. Nekdo nas je hotel imeti! In to z razlogom! On edini ve, zakaj smo prišli na svet taki, kot smo. Naše poslanstvo spoznavamo iz obilja naših telesnih in duhovnih zmožnosti. In bolj, ko se trudimo uresničevati te naše darove in s tem uresničujemo Božji načrt, tem več je v nas zadovoljstva in sreče. Dar so starši, brat, sestre, sorodniki, dar je narodna in župnijska skupnost, dar so psihofizične zmožnosti, naše zdravje, dar je domovina s svojimi lepotami, dar je brezmejno vesolje in še mnogo reči. Tega se niti ne zavedamo. Mislimo, da je vse samoumevno, še več, da nam to pripada. Razmišljujoči človek ve, da to ni tako enostavno. Ko sem se odločal za poklic v službi Cerkve, sem se spraševal, kaj je zame sreča? Stari, učeni možje so različno odgovarjali. Za Platona je sreča v kreposti pravičnosti. Če si pravičen, si srečen. Aristotel pravi: če si dober, si srečen, Tomaž Akvinski pa: če hrepeniš po blaženosti, boš srečen. Jezus pa pravi: Kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti drugim. Služba duhovnika zahteva to oznanilo. In v službi temu oznanilu in poslanstvu sem našel izpolnitev svojega življenja. Zato rečem: »Hvala Bogu za 50 let službe! Več ne rabim!« Bogu hvala za vse ljudi, ki sem jih srečal v življenju. Rad vas imam.

APOSTOLA PETER IN PAVEL - 29. junij
Nobena skupnost ne more obstajati, če nima jasno urejenih odnosov, zlasti če nima dobrega vodstva. Jezus je to dobro vedel, zato je izbral Petra za nosilca najvišje oblasti v Cerkvi. V zgodovini se je že velikokrat pokazalo, kako pomembna je blaga, a odločna beseda Petrovega naslednika. Ko bomo poslušali evangelij, izpovejmo skupaj s Petrom vero v Kristusa, Sina živega Boga.

DOPUST IN POČITNICE
Dve besedi, ki imata približno isti pomen. Človek je že ob stvarjenju prejel od Stvarnika naročilo: »Šest dni delaj, sedmi dan počivaj, ti, tvoj hlapec, tvoja dekla, tvoj osel in druga tovorna žival.« Zapis na prvih straneh Svetega pisma, ki je podkrepljen z zgledom Boga samega, ko sveti pisatelj zapiše: »Sedmi dan pa je Bog počival.«
Telesni in duhovni počitek je sestavni del človekovega življenja. Temu sedmemu dnevu pa so razmere časa dodale še več možnosti za počitek. Najstarejši so različni prazniki, ki jih je človek obhajal v spomin na pomembne dneve in dogodke. Že stari Izraelci so imeli številne spominske dneve, ki so bili določeni kot prazniki in dnevi veselja. Te dneve so praznovali kot dela proste dneve. Z razvojem človeške družbe se je število praznikov množilo. Po večini so bili to prazniki verske narave. Pogosto pogojeni tudi s časom in koledarjem. V zimi se je narava počitka spremenila. Z razvojem industrije pa se je pojavila potreba, da si človek vzame nekaj več dni za »odklop« od vsakdanjega ritma življenja. Tako so že v začetku javnega šolstva uvedli počitnice, ko so otroci in študentje bolj svobodno zadihali in uživali veselje nad šolskim uspehom. Delavci v obrti in industriji so si prav tako izborili osemurni delavnik in nekaj določenih dni v letu za letni dopust. Vse kaže, da se bodo morali delavci ponovno boriti za osemurni delavnik. Številni odhajajo zgodaj v službo in se popoldne vračajo utrujeni domov. Tu zlasti trpijo družine. Bog je dal človeku pamet. Uporabimo jo in omogočimo telesu in duhu sprostitev. Gre za nas in naše dobro. Zlasti moramo poskrbeti za svoje duhovno življenje. Če ne bomo nahranili duše z duhovnim počitkom in duhovno hrano, bomo šli utrujeni in slabe volje v službo. In takih ljudi ni malo. Številni pretiravajo v zabavi in prehrani, duša pa ostaja prazna. Nekateri zagovarjajo potovanja. V razumnih mejah so zelo koristna. Če pa gre samo za nabiranje kilometrov, pa je vprašanje, ali je pametno. Hvale vredno bi bilo, če spoznamo vsaj nekaj lepot svoje domovine. Pesnik Vodnik jo je imenoval prstan Ilirije po njeni lepoti. Koliko jo poznamo?