Župnija sv. Marjete Dol pri Ljubljani

19. NEDELJA MED LETOM – 9. avgust
VELIKODUŠNOST DO BRATOV (Rim 9, 1-5)
Apostola Pavla je zelo bolelo, ker njegovi rojaki po krvi, to se pravi Judje, kot pripadniki judovskega naroda niso v Jezusu spoznali Odrešenika in nadgradnje starozavezne postave, ki je v oznanilu ljubezni in kreposti odpuščanja. Šel je celo tako daleč, da je vzkliknil: »Želel bi, da bi bil sam zavržen za svoje brate …« Apostol nas po tem odlomku kliče k velikodušni ljubezni do bližnjega. Istočasno pa nas sprašuje, kako je z našo vero v Jezusa Kristusa? Če ga spoznamo in priznamo za Odrešenika, je moja naloga, da še komu pomagam, da spozna Jezusa. Kristjani smo poslani v svet, da svetu prinesemo razodetje Jezusa Kristusa in povemo svetu, da nam Jezusov nauk pomaga v življenju. Samo On ima besede večnega življenja. Samo On nam zagotavlja, da se človekovo življenje s smrtjo spremeni, ne pa uniči. Pomagajmo drug drugemu pri sprejemu te resnice. V vseh starostnih obdobjih je pametno, da človek ohranja in premišljuje to veliko resnico, ki edina osmišlja naše življenje. Zakaj živiš? Vprašanje, na katero ne odgovarja nobena človeška znanost. Vse znanje tega sveta je v bistvu usmerjeno v pridobivanje dobrin za preživetje. Na vprašanje, kaj pa po tem, znanost nima odgovora. S tem dejstvom bi se morda človek še nekako sprijaznil, če bi se ne srečal z boleznijo, starostjo, trpljenjem, če bi mu bilo dano živeti brez teh danosti, za katere ni prosil, ampak so prišle same od sebe. In ker človek že v preteklosti ni našel odgovora v materialnem svetu, ga je začel iskati na področju duha. Iz potrebe na odgovor na vprašanje po smislu življenja so nastale vse predkrščanske religije, ki jim je skupno prepričanje, da mora biti nekdo, ki je ustvaril človeka, svet in vse, kar nas obdaja. Nekdo, ki nam govori po glasu vesti, delaj dobro, varuj se hudega in da s smrtjo ni vsega konec. Vera nas uči in odgovarja na ta bitna vprašanja. Zato bodimo brez skrbi, dokler bo trpljenje in smrt bo vera na svetu.

MARIJINO VNEBOVZETJE - 15. avgust
VELIKI ŠMAREN
Glavna vsebina praznika je v podkrepitvi resnice večnega življenja. In tja, kjer je sedaj Marija, smo namenjeni tudi mi. Verujemo, da je njeno vnebovzetje predpodoba našega vnebovzetja. Praznik Marijinega vnebovzetja spada med najstarejše Marijine praznike. Prvič se omenja takoj po Efeškem koncilu leta 431 v jeruzalemski Cerkvi. Praznik so povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Na tem cerkvenem zboru so škofje razglasili resnico o Marijinem božjem materinstvu. O Mariji ne govorijo, da je umrla, ampak zaspala. Spomin na to je v Jeruzalemu cerkev Marijinega »spanja«. Tudi naše ljudske pesmi so se navdihovale ob tej oznaki: »Ko na zemlji si zaspala, srečno sladko in mirno, si v nebesa se podala, da ne vidi te oko …« Tisoče cerkva po vsem svetu pričuje vero preteklih stoletij v Marijino vnebovzetje, številne tudi v naši domovini. Materne cerkve slovenskih cerkva v Gospe Sveti na Gosposvetskem polju /Zollfeld/ na Koroškem in bazilika v Ogleju so posvečene Marijinemu vnebovzetju. Naši predniki so Veliki šmaren imenovali tudi Velika maša, torej nekaj, ob čemer se je treba ustaviti. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja doživljamo resnico Marijine izjave, ko je rekla: »Glej odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen …« Vera v resnico Marijinega in nekoč tudi našega vnebovzetja je za kristjana vir moči za premagovanje številnih težav življenja. Če verujemo, da je na koncu naše zemeljske poti, pred nami sreča večnega življenja, potem je vredno porabiti vsa sredstva za dosego cilja. Tudi Marija je na cilju lahko rekla: splačalo se je verovati angelu, splačalo se je sprejeti Božje materinstvo, splačalo se je iti v Betlehem in v begunstvo, splačalo se je skrbeti za družino, splačalo se je hoditi po poti križevega pota. Če in ko bo hudo, kličimo Marijo na pomoč saj, kot pravi znana molitev: »Še ni bilo slišati, da bi ona koga zapustila, ki je pri njej pomoči prosil in se ji priporočal!«

DELO IN POČITEK
Naj naše človeško srce ne postane skladišče želja. Kajti več, ko imamo, več si želimo - lakomnost narašča sorazmerno z imetjem. Upanje, da bomo nekega dne dosegli vrhunec sreče, ko si bomo pridobili še več bogastva, je prazno. Prednost življenja naj bo v zmernosti; Ostati zadovoljen s tem, kar imam, namesto da hočem vedno več. Naj ne bo v življenju čas namenjen le delu. Naj najde v njem svoj prostor tudi čas, ki ga namenimo sebi in ljudem, ki nas obdajajo.

20. NEDELJA MED LETOM - 16. avgust
Letos praznujemo dan po Velikem šmarnu god svetega Roka, ki ima svojo oltarno podobo v cerkvi svete Katarine v Zaborštu. Nekoč je imela cerkev dva stranska oltarja, ki sta po pripovedi ljudskega izročila bila odstranjena zaradi dotrajanosti, in ni bilo sredstev za obnovo. Ohranili pa sta se obe oltarni podobi, sveta Barbara in sveti Rok, delo slikarja Štefana Šubica leta 1855 iz Poljanske doline. Za svetega Roka vemo, da so se mu naši predniki priporočali z veliko vero v času epidemije kuge. Pa tudi v novejšem času koronavirusa smo molili k temu priprošnjiku. Cerkev je bila zidana vsaj v začetku 15. stoletja, morda še prej. O tem nam pripoveduje freska sv. Krištofa nad vrati na južni steni, ki jo strokovnjaki stavijo v prvo polovico 15. stoletja. Zvonik pa je bil prizidan pozneje leta 1689. Zakaj so se odločili, da na nedeljo po godu sv. Roka, ki je dan po Velikem šmarnu, praznujejo »žegnanje« še ni znano. Cerkev se po vaši dobroti lepo prenavlja. Glavni oltar je sedaj v restavratorski delavnici Kavčič v Šentjoštu nad Horjulom. Je močno dotrajan, a verjamem, da mu bodo podaljšali življenje za sto in več let. Nekateri me sprašujete po ceni obnove. Po predračunu naj bi znašala okoli 31.000,00 € za oltar in prižnico. Postopki obnove so časovno zelo zahtevni, kar nekaj delov bo treba nadomestiti z novimi. Hvala Bogu, da imamo dobre restavratorje, ki tudi lepo sodelujejo s spomeniško varstveno službo.

OBVESTILA IN OZNANILA