Župnija sv. Marjete Dol pri Ljubljani

15. NEDELJA MED LETOM – 12. julij
Kadar dolgo ni dežja, ga pogrešamo, in ko pride, občutimo njegovo blagodejnost. Vsa narava oživi in cveti v vsej svoji lepoti. Podobno je z Božjo Besedo. Z nebes prihaja na zemljo človeških src kakor dež in jo dela rodovitno. Lepo naključje Božje Besede za današnjo nedeljo je, da to nedeljo obhajamo zlato mašo našega rojaka p. dr. Andreja Pirša. Slovesnost je kakor blagodejni dež za izsušena srca naših duš. V času, ko se veliko ukvarjamo z gradnjo nebes na zemlji in nam to kar dobro uspeva, saj živimo v lepih domovih in imamo dovolj osnovnih dobrin za primerno življenje, kruh nam pripeljejo, smeti nam odpeljejo, pa še tolikokrat nismo zadovoljni. Zakaj? Zato, ker pozabljamo, da človek ne živi samo od kruha, ampak potrebuje nekaj več. »Človek je telo in duh, za oboje potrebuje kruh« misel pesnika Gradnika bo vedno aktualna. Zlata maša našega rojaka je kakor blagodejni dež za naše tolikokrat žejne duše, kar se kaže v našem notranjem nemiru. Telesno veliki večini nič ne manjka, hvala Bogu, a nismo povsem zadovoljni. Duša je lačna duhovne hrane, ki jo predstavljajo presežne vrednote, vere upanja in ljubezni. Petdeset let službe enemu gospodarju je tudi zgled zvestobe in dokaz, da je mogoče, seveda z Božjo pomočjo, ohraniti zvestobo dani besedi, pod pogojem, da človek uporablja tudi potrebna sredstva za dosego cilja. Tudi zlatoporočenci pripovedujejo, kako jih je vera hranila in jim dajala moč za zvestobo dani besedi pri poroki. Staro pravilo je, da kdor hoče cilj, mora hoteti tudi sredstva. Če zakonca vsak dan molita, hodita k maši, prejemata zakramente zlasti spoved in obhajilo, potem bosta tudi lažje »potrpela« drug z drugim. Če tega ni, nastanejo prej ali slej težave. Tako je tudi z duhovnikom. Če začne opuščati prvotno gorečnost se pojavijo težave. Mislim, da bi zlatomašnik potrdil te misli. Zato mu rečemo hvala za zgled zvestobe, ki velja za vse, poročene in samske. Vsak v svojem stanu je povabljen, da dela dobro in se varuje hudega. Več, ko bomo naredili dobrega, več bo sreče in zadovoljstva med nami. Naj bo slovesnost zlate maše za nas kakor blagodejni dež za izsušeno zemljo naših duš in prinese svoj blagoslov. In naj spodbudi koga od mladih, da se bo odločil za duhovni poklic. Večino pa za sveti zakon, da ne bomo Slovenci izumrli!

16. NEDELJA MED LETOM - KRIŠTOFOVA, 19. julij
Blagoslov prevoznih sredstev
Naši predniki so sredi 15. stoletja sledili legendi o sv. Krištofu, ki pravi, da je Krištof priprošnjik zoper naglo smrt, zato so na najbolj vidno steno cerkve naslikali podobo svetega Krištofa, da bi ga vsak trenutek lahko videli. Tako, kot je pri nas pri Sv. Katarini. Po legendi je Krištof živel okoli leta 250 in je zaradi močne postave prenašal ljudi in tovor čez reko. Zato so se mu priporočali popotniki. Cerkev na njegovo nedeljo blagoslavlja prevozna sredstva. Blagoslov ni in ne sme biti magično sredstvo, ampak zunanji izraz zaupne vere v Božje varstvo. Leta 1987 je prišla k nam iz avstrijske Koroške navada, da ob blagoslovu darujemo v zahvalo za srečno vožnjo dar, ki ga damo našim misijonarjem za nakup in vzdrževanje prometnih sredstev. Dar dajte v nedeljsko nabirko /pušco/ in kar bo več od povprečja, damo za misijonarje. Krištofova nedelja nas spominja naše odgovornosti v prometu. Prometnih sredstev je vedno več in vedno močnejši so. Upoštevajmo znake in predpise in se pred vsako vožnjo priporočimo Božjemu varstvu. Blagoslov vozil bo v soboto zvečer in po vseh sv. mašah v nedeljo, 19. julija.

SVETA MARJETA – FARNO ŽEGNANJE, 20. julij
Zunanjo slovesnost godu farne zavetnice obhajamo vedno v nedeljo po godu. Na slovenskem ozemlju ima enaindvajset župnijskih cerkva in petindvajset podružnic. Njeno češčenje so po mnenju zgodovinarjev prinesli v naše kraje vojaki križarskih vojska, ki jih je nagovorila zgodba Marjetinega življenja. Njena trdna vera in ljubezen do presežnih vrednot. Če prebiramo njen legendarni zapis mučenja, vidimo s kolikšno vero je to mlado dekle vztrajalo v veri v Jezusa, v katerem je videla ves smisel svojega življenja in je svojo vero izpovedala z mučeniško smrtjo najbolj verjetno okoli leta 250 za časa preganjanj kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Pri nas je od samega začetka njej posvečena najprej vikariatna in nato župnijska cerkev.

OBVESTILA IN OZNANILA